Moji otroci so kot kristalna zrna – lepi in dih jemajoči, trdni in pokončni, a hkrati krhki in občutljivi. Včasih mi prav zares otežujejo dihanje, a brez njih nič ne bi imelo smisla. Našli so se v novih tehnologijah in prisegajo nanje, te posebni časi so verjetno botrovali še hitrejši prevladi AI v našem domu kot bi bilo običajno. Kako se ubraniti, se ima sploh smisel?
Pravila, pravila, pravila. Prilagajanje razmeram in dosledno vztrajanje. Tudi, če sledi jok, protest, užaljenost ali celo nesramnost.
Vse, kar sem se naučila o delu s posebnimi otroki v službi in to po dvajsetih letih dela z njimi, je, da jim ne morem pomagat samo s pogovorom – moram živet z njimi, dihat z njimi, jim biti za zgled, jim dajati oporo v vsakodnevnih opravilih in na videz malenkostnih dejanjih. Samo to šteje. Otroci nas vedno opazujejo in srkajo iz naše pristnosti. Če ne živimo po svojih načelih, jim težko zares kaj dopovemo in pridiganje nima nobenega smisla. »Bodite pogumni, drzni, poskusite kaj novega«. Pa res sama živim tako življenje, si vzamem k srcu lasten nasvet? Odkrito, zelo redko. A zadnje čase se trudim vse pogosteje.
Zato je pomembno se zazrti vase, ponudit otrokom še kaj več kot besede in lepe slike. Ne moremo živeti namesto njih in ne za njih. Samo ob njih in z večnim vztrajanjem in sledenjem lastnim zvezdam. Samo tako bodo tudi oni lahko poiskali svoje.